Paradise Lost: Tragic Idol

Le kdo ne pozna Paradise Lost? Paradise Lost so definitivno ena najbolj influenčnih skupin v metalu. Začeli so kot death metal skupina in posneli Lost Paradise. Že na Lost Paradise pa so kazale doom metal influence.  Z albuma Gothic in Shades of God pa so začeli z death doom metalom. Naslednja albuma Icon in Draconian  Times sta verjetno prva gothic metal albuma. Po (zame sicer še kar dobrim albumom) One Second, pa so začeli spominjati na Deepeche Mode. Paradise Lost so naredili kar nekaj albumov, v katerih so mešali rock in elektroniko, v metal vode so se vrnili s albumom Paradise Lost. Za tem so nanizali še In Requiem in Faith Divides Us- Death Unites us. Počasi so spet postajali stari dobri doom metal album. V času čakanja na naslednika FDU-DUU sta kitarist Gregor Mackintosh in bobnar Adrian Erlandsson ustanovila death metal  super-skupino Vallenfyra.

Pred nami je trinajsti album Paradise Lost. Paradise Lost so se očitno s tem albumom poskušali zazreti v njihove daljne death doom in gothic metal korenine ter ju začiniti z death in black metal vplivi.  Album se začne s štirimi doom metal pesmimi, Honesty in Death je hitrejša pesem in zveni kot death metal z clean vokali Nicka Holmesa. V pesmi In this We Dwell se pokažejo celo black metal influence. Naslednje tri pesmi so bolj v gothic metal teritoriju, zadnja pa je spet v doom metal teritoriju.

S tem albumom so Paradise Lost poskušali doseči svoje stare, klasične albume Gothic, Shades of God, Draconian Times in Icon. Tako naj bi nastala nekakšna mešanica heavy riffov, ki bi se znašli v death doom teritoriju in tisto posebno melanholično atmosfero gothic metala. Album je resnično heavy, ampak ali so Paradise Lost z tem albumom dosegli tisto melanholično atmosfero, tako značilno za gothic metal in za njihova klasična albuma Draconian Times in Icon? Žal je produkcija uničila sicer perspektiven album. Produkcija je poudarila težkost albuma, a na ta račun je album zgubil tisto atmosfero. Za nameček tudi Nickovi vokali niso to, kar so bili. 

Kljub moji kritiki album ni slab. Heavy riffi so še vedno izjemno dobri in pesmi, kot so Crucify, Honesty in Death in black metalski In this We Dwell dokazujejo, da so očetje death dooma in gothic metala še vedno zmožni napisati dobre pesmi. Posebno album priporočam starim ( death doom) oboževalcem.